05 april 2024

Kvadratni mehurček

. . . . . . . . . . . . . . . .

Vsak dan se v našem življenju zgodi nekaj posebnega. Najpogosteje to spregledamo ali ne cenimo dovolj, morda mislimo, da je premalo, morda se ne zavedamo, da se dogaja nekaj čarobnega, morda se nam zdi, da gre le za utrinek drugačnosti v nizanju enakih ali podobnih dogodkov. Tako malo je dovolj, da se utrip pospeši ali da se povrne vera v dobro v človeku.

Nedolgo nazaj me je v želji, da vrnem malce ravnovesja v porušeno osebno vesolje, vodilo v bližnje srečanje mojega avta s količkom in ko sem že skorajda zavila s parkirišča, ker me je minila volja do prvotnega namena, mi je nekaj šepnilo, naj vendarle storim, kar sem se namenila. In sem. Na poti do vhoda me je presenetil glas, kako čudovit je dežnik, »lep, a nenavaden, res poseben«, sem vedela, da je govora o mojem. Ta dežnik je z mano že desetletje in vsakokrat, ko dežuje in sem zunaj, se razveselim, da ga bom lahko uporabila. Prav takega, a v drugi barvi, sem videla v filmu ljubega režiserja v čudovitem prizoru, kar me je vodilo do iskanja prav takega in takojšnjega nakupa. Eden tistih nakupov, ki se tisočkrat povrnejo in ki vsakokrat znova obudijo prav tisti filmski prizor. Čudovita zmožnost možganov in spomina, da nas vrnejo v trenutek neizmerljive vznesenosti ali celo sreče. Ko sem se vračala proti avtu, lokacijo katerega sem zaradi dramatičnosti trenutka bližnjega srečanja s količkom skorajda popolnoma izbrisala iz spomina, sem pod streho v roki, mojo večno srečo, ujela pogled moškega za volanom avta, ki je ravno speljeval in počakal, da sem prečkala cesto, in ko sem videla, da gre za prav tistega, ki je prek dežnika ogovoril mene, so možgani odreagirali, kot da sem srečala znanca – malce sem pridvignila dežnik in se nasmehnila, moški mi je vrnil nasmeh, bilo je, kot da se poznava, resnica pa je, da se ne in da je velika verjetnost, da se nikoli več ne srečava. Takšnih srečanj se v dobrih petindvajsettisoč dneh, kolikor nam jih življenje podari, zgodi veliko. Nič zato, če nimajo otipljivih posledic.

Včasih se v dnevu, za katerega si želiš, da bi končno položil glavo na vzglavnik, zamižal in potonil v spanec, a se nikamor ne premakne, za povrh vate meče zamude in male jeze in odpira poti nestrpnosti, zgodi lušten, neponovljiv stavek. Včeraj je bil tak dan – zadnji let na dolgi poti se je po dolgi zamudi prevešal v nov dan in namesto naučenih besed opravičila nas je pilot nagovoril z: »Vem, da se ta let dogaja prepozno, a če pogledate skozi okna v noč, boste na nebu videli neverjetno lep severni sij.«. In res – pred našimi očmi se je odvijal čudež narave, lep do solza, tak, da si primažeš klofuto, ker si še maloprej videl le črno noč dolgega dneva in se smilil sam sebi.

Dogodki in ljudje nam barvajo dneve. Na nekatere nikoli niti pomislimo ne, glede določenih se nam morda kdaj, ob najbolj neverjetnem trenutku, zastavi vprašanje, kje so, potem pa so še tisti redki, na katere pomislimo večkrat, četudi morda nočemo ali nimamo otipljivega pojasnila, zakaj. Kdo ve, morda tudi na nas nekdo misli prav ta hip. Ali pa si to vsaj domišljamo.

31 marec 2024

Ples besed

. . . . . . . . . . . . . . . .

Nedelja kot vsaka druga. Praznična nedelja, ki s tišino reže skozi dan. Veter brije in grozi, da bo dvignil streho domovanju, sonce je ujeto v puščavski prah in ustvarja dimno zaveso navidezne mirnosti. Vse mine, tudi to bo.

Opazujem dan skozi okno in vidim večer, ki se bo priplazil okoli ovinka. In z njim tema in noč in sanje in prebujanje v nov dan. Pričakovanja, vsa ta pričakovanja drugačnosti.

Poplesavanje srca brez skritih načrtov. Izmenjava misli, deljenje želja in sanj, razgaljanje. Predajanje. Razgrinjanje brez zavor, brez zadržkov. Kot takrat, ko zadržiš dih, se primeš za noge in z višine skočiš v modrino. Hip najlepših obetov. Potem pa nazaj v resničnost, v razčaranje.

Če bi človek vedel, da je pomemben pogled, da utrip srca nikoli ni isti prejšnjemu, da nič nima povsem enakega okusa, kot ga je imelo še maloprej, bi zadrževal dih še dlje, bi stisnil v objem, iz katerega nikoli ne bi izpustil. A vse hoče drugam, naprej, nazaj, vstran, še bližje, še dlje. Nič ne o(b)stane. Kot opazovanje ljudi v ljubem mestu – sediš, piješ, čas mineva, zdaj te boža sonca, zdaj se nate spusti senca, ljudje drsijo mimo, nasmeh lebdi na obrazu in vse je v čarobnem ravnovesju. Namesto pogleda skozi okno, namesto slovesa.

ilustracija

21 marec 2024

Dan za pesmi

. . . . . . . . . . . . . . . .

Kje si?

Opazujem te, ko spiš.

Te sanje bolijo?

Dotaknem se te, ko sanjaš.

Te dotiki božajo?

Božam te, ko se prebujaš.

Si tu?

10 marec 2024

Dan za ljubezen

. . . . . . . . . . . . . . . .

Zdi se, da so naša usta polna besed o ljubezni – kako si jo želimo, kako po njej hrepenimo, kako jo imamo in je ne damo, kako je nujno potrebna, zakaj vedno tudi boli in še in še tega.

Resnica je, da ljubezen preprosto je. Vsepovsod in tudi v nas. Srce, ta organ, ki ga z njo povezujemo, zmore in prenese veliko in še več. V nas je toliko ljubezni, da včasih ne vemo, kam z njo. Tisti občutek, da te bo razneslo. Tisti občutek, ko si sit, a nisi jedel že ves dan. Ničesar ne potrebuješ, dovolj je, da si.

Ljubezen daje vero v vsemogočnost posameznika. Zmore premikati gore in razpirati vode, nalezljivo leze v vse pore človeka. Če je ni, se počutimo otopeli, vse se nam zdi brezbarvno in zaman, eno samo trpljenje. Res smo nemogoči. Namesto, da bi znali živeti v nekem medprostoru, v nekem medčasju med ekstazo in dnom, želimo ekstreme. Ne le, da si želimo ljubezen, grabiti jo hočemo, ubesediti, zapreti vase za zmeraj.

A ne gre. Res je, če prižgemo vse luči v prostoru, se nenadoma najbolj temen dan zdi svetel in mehak. Pa ni. Gre za utvaro. Enako je z ljubeznijo – ne moreš jo ustvariti, lahko pa jo pričaraš. Poješ tisto torto, greš na tisti koncert, zbrcaš se na sprehod, prižgeš svečo pokojnemu, obiščeš starše, nasmehneš se neznancu. Majhnim škratom ljubezni takrat zaploskajo ritnice in podarijo ti dan za ljubezen.

19 december 2023

Leto porok

. . . . . . . . . . . . . . . .

Ne razumem prav dobro, ko pravijo, da če hočemo leteti, se moramo objeti. Gravitacija in drugi zakoni fizike prav gotovo niso temu v prid. Verjamem pa, da če hočemo leteti, moramo razpreti krila. Ker ljudje očitno kril nimamo, jih moramo razpreti vsaj metaforično, in sicer ob nekom posebnem. In potem je let miren, turbulenten – od krohota in strastnih objemov, letimo visoko – tja gor pod zvezde!, in mehko pristajamo v gnezdu sreče.

V idealnem poteku dogodkov.

Prva ljubezen ni tista, v katero se zaljubiš, ampak tista, ki ti stre srce. Čas potem opravi tudi s tem. Nove ljubezni si sledijo. Včasih ljubimo preveč in to kažemo premalo, drugič morda ljubimo premalo in to kažemo preveč. Pogrešamo se, a tega ne govorimo na glas. Včasih je hrup sveta okoli nas preglasen in se težje slišimo. Potem se nenadoma mehkoba spusti z zvezd in nas napolni z milino. Takrat kljub hrupu slišimo srce biti v pravem ritmu.

Zdi se, da je leto 2023 ljudi okoli naju spodbujalo k slavljenju njihovih ljubezni. Na treh sem bila in prav nenavadno, kako so si bile med seboj drugačne, prav enako kot pari, ki so jih izbrali. Skupno jim je bilo veselje in druženje. Najbrž je to smisel porok – združiti ne le dva, ampak mnoge v veselju in javni manifestaciji tuje ljubezni. Ni pomembno, kaj se s to ljubeznijo pozneje zgodi, pomemben je trenutek obljube, ko verjameš, da si v drugem ugledal sebe. Ko oči zrejo v oči in je malo nevarno in zelo navihano, ko oči govorijo v jeziku večnosti. Zakaj pa ne?